V soboto so nedaleč stran ob Prevale, v smeri proti Rombonu, pripravili tudi uradno odprtje pomnika, ki gaje že lani postavilo Tradicijsko društvo 59. pehotnega polka iz Salzburga s pomočjo Črnega križa Avstrije in Občine Bovec
v spomin na 35 padlih Rainerjev, ki svoje domovine niso nikoli več videli, a svojci najverjetneje niso nikoli izvedeli, kje so njihovi sinovi našli zadnje počivališče.
Pokopališče Rainerjev, ki je bilo poznano le maloštevilnim, je kmalu po koncu vojne utonilo v pozabo, saj je obstajalo samo na vojaških zapiskih in skicah, shranjenih v arhivih. Toda sedaj je po 100 letih končno dobilo svoje spominsko obeležje.
Po slovenski himni v izvedbi združenega zbora pevcev Okteta Simona Gregorčiča in Golobar ter Pihalnega kvinteta avstrijske vojske, ki sta poskrbela tudi za kulturni program skozi celotno dogajanje, sta zbrane najprej pozdravila Vinko Avsenak in mag. Albert Reiterer. Kot prvi govornik je nekaj več kot 100 udeležencev odprtja spomenika nagovoril podžupan Občine Bovec Davor Gašperčič:
»Najprej vam želim dobrodošlico v naših krajih, ki jo izrekam tudi v imenu župana Občine Bovec Valterja Mlekuža, ki je zamisel za postavitev tega obeležja podprl ob prvem stiku s predlagatelji, tvorno pa je sodeloval tudi pri izbiri mesta postavitve. Občina Bovec je z izdajo soglasja omogočila tudi izvedbo. Zato nas še posebej veseli, da smo danes priča slovesnemu odkritju.
Sto let je dolga doba za človeka, a za človeštvo kratka. Danes so ob spominu na konec prve svetovne vojne, ali Velike vojne, kot jo nekateri najraje poimenujejo, občutki mešani. Ob stoletnici smo po vsej Evropi pripravili številne spominske slovesnosti, in tudi današnja je ena izmed njih. Vedno pravimo, da v spomin in opomin, da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo. Pa vendar v stotih letih ena svetovna vojna ni bila dovolj in je svet zabredel še v drugo. In tudi danes veliki možje ves čas rožljajo z orožjem in kažejo svojo moč v oborožitvi, namesto v modrosti. Žal še kako drži trditev, da vojne sprožijo možje, ki se med seboj dobro poznajo, bijejo pa jih tisti, ki se med seboj nikoli prej niso videli.
Mar mislite, da so tile fantje, ki so svoja mlada življenja pustili v tem skalovju, vedeli, zakaj se borijo? Obležali so tu, daleč od doma, daleč od svojih ljubljenih, daleč od normalnega sveta. Danes, po stotih letih, jim na tem kamenju ne moremo reči niti: naj jim bo lahka zemljica. Lahko pa rečemo in se v svojih dušah vsi pridušamo in rečemo: počivajte v miru, fantje! V Božjem miru in v miru med narodi! Počivate na mestu, kjer je tudi po drugi svetovni vojni, kot da ste Vi v prvi padli zastonj, potekala železna meja. A počivate tudi na mestu, kjer danes prosto prehajamo administrativno mejo.
Danes se, gospe in gospodje, na tem mestu, kjer so pred stotimi leti potekali srditi boji, kjer so mladi fantje pustili svoja mlada življenja, družimo in si stiskamo roke ljudje različnih narodnosti, a težko bi rekel, da tudi kultur. Danes smo na mestu, ki na zgovoren način simbolizira mir. Naj današnje bogoslužje prinese mir tudi dušam vseh padlih. To obeležje pa naj ne bo mesto spomina samo ob velikih obletnicah, temveč vsak dan v letu. Naj nam pomeni trajni mir, za vse padle in vse živeče!
Hvala vsem, ki ste se trudili in postavili to obeležje in ki negujete spomin na prvo svetovno vojno in hvala vsem, ki se danes udeležujete te spominske slovesnosti!«
Sledil je slavnostni govor Vinka Avsenaka, ki je izrazil globoko hvaležnost k postavitvi spomenika in se je že na začetku zahvalil Tradicijskemu društvu 59. pehotnega polka nadvojvode Rainerja iz Salzburga in Črnega križa Avstrije, Salzburg, ki sta ob pomoči Občine Bovec glavna pokrovitelja tokratne slavnosti ob uradnem odprtju pomnika.
»Na tem lepem mestu, v tem čudovitem kraljestvu planin, v katerem se v poletnem času predajajo užitkom številni planinci, pozimi pa smučarji na slovenski in italijanski strani Prevale, se je pred 101 letom odigralo tragično poglavje prve svetovne vojne. Med Vratnim vrhom in Prevalo so bili namreč v zadnjih dneh 12. soške bitke, od 25. do 28. oktobra 1917, v izredno težkih zimskih razmerah, v snegu, mrazu in burji, vojaki 59. pehotnega polka iz Salzburškega in Gornje Avstrije, tako imenovanega polka Rainerjev, in I. bataljona 4. tirolskega polka cesarskih lovcev iz Innsbrucka na eni strani ter pripadniki I. bataljona italijanskega 88. pehotnega polka in alpinci bataljonov Saluzzo (iz piemontskega mesteca Cuneo), Dronero e Borgo San Dalmazzo na drugi strani, glavni igralci žalostnega dejanja zadnje bitke prve svetovne vojne na slovenskih tleh.«
Celoten govor najdete V PRIPONKI.
Oba govora sta bila prevedena še v nemščino in italijanščino.
Sledila je sveta maša (Nemška maša Franza Schuberta) voj. kurata avstrijske vojske mag. Dietmarja Goppa v asistenci kaplana bovške župnije Bogdana Vidmarja in kurata Slovenske vojske Milana Preglja, nato pa so vsi trije duhovniki blagoslovili spomenik in pokopališče. Pod spomenik so položili vence Črnega križa Avstrije in IR59, prebrali so imena padlih, ki so zapisana na plošči in simbolično pobirali 35 kamnov, ki ponazarjajo 35 padlih vojakov.
Sledil je še pozdravni nagovor avstrijske vojske in Josefa Hohenwarterja (Črni križ Avstrije), podelitev odlikovanj Črnega križa Avstrije (Ehrungen der Auszeichnungen) ter podelitev odlikovanj IR59.
Odlikovanja Črnega križa Avstrije so prejeli:
VALTER MLEKUŽ, župan Občine Bovec
VASJA KLAVORA
JOŽE ŠERBEC
ŽELJKO CIMPRIČ
ZDRAVKO LIKAR
DAVID ERIK PIPAN
MARCO MANTINI
DAVIDE TONAZZI
MILOŠ DOMEVŠČEK
DAMJAN SOVDAT
Črni križ Avstrije je s posebnim odlikovanjem, Častnim križem za posebne zasluge za vojne grobove, Tradicijsko društvo IR59 pa z bronasto medaljo Rainerjev za posebne zasluge v polku, odlikoval Vinko Avsenak.
Na koncu lahko zapišemo, da je bilo na Prevaliv soboto res prijetno in slavnostno, pa še vreme je služilo. Ljudi je bilo sicer nekoliko manj, kot smo pričakovali, kar zagotovo lahko pripišemo nepravilni vremenski napovedi slabega vremena!, uniformirancev pa je bilo res veliko. Samo s slovenske strani skoraj 40, kar je bilo več kot odlično in nad pričakovanji.
Zapisal: MILAN ŠTULC
Foto: MARCO MANTINI in ZORAN KAŠCA
