Ob sedemdesetletnici slovenske poti na vrh Mangarta je bila ob mangartski koči kratka slovesnost, s katero so se poklonili snovalcem in graditeljem te, v sedemdesetih letih zelo obiskane poti na Mangart. Slovesnosti se je na povabilo organizatorjev udeležil tudi župan Občine Bovec Valter Mlekuž, med drugimi pa je bil prisoten tudi predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Jože Rovan.
V uvodu je zapel mešani pevski zbor S planin, pod vodstvom zborovodje Martina Kavčiča, ki je tudi skozi celotno prireditev skrbel za kulturni program, kot prvega pa so k besedi povabili župana Občine Bovec Valterja Mlekuža.
»V objemu naših gora, na katere smo tako zelo ponosni, in v prelepem vremenu, se danes poklonimo snovalcem in graditeljem slovenske poti na Mangart. Ta gora, Mangart, kar vabi, da bi se podali na vrh. Vsi b i radi stopili na vrh, ampak obe smeri, tako slovenska kot italijanska, zahtevata izurjenega planinca. Tisti, ki ostajamo v dolini, pa si želimo, da bi se vsi, ki se vzpnejo do vrha, tudi srečno vrnejo. Žal vedno ni tako, zato se tudi na tem mestu iskreno zahvaljujem našim gorskim reševalcem, ki so vedno pripravljeni in rešujejo življenja tako izkušenih in pravilno opremljenih gornikov kot tudi takih, ki gredo v gore neopremljeni in slabo pripravljeni. Danes smo tu, da skupaj preživimo lep dan in se po sedemdesetih letih spoštljivo ozremo na prizadevanja ljudi, ki so omogočili pot na vrh Mangarta po svojem ozemlju, po slovenski strani tega našega častitljivega očaka,« je v pozdravnem nagovoru povedal župan Občine Bovec Valter Mlekuž.
Seveda pa je sedemdeset let dolgo obdobje, zato je treba na dogodke pogledati tudi s kronologijo sedemdesetletnega dogajanja. Zato je poskrbel predstavnik PD Tolmin Žarko Rovšček, ki je posebnost Mangarta označil začenši z njegovo visokogorsko cesto, ki se zložno vzpne na višino nad 2000 m.
»S strateškimi nameni je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno. Začne se na nadmorski višini 1090 m z odcepom od predelske ceste in s povprečno 10 % strmine vijuga v neštetih okljukih po jugozahodnem pobočju Mangarta. Gorski relief so graditelji premostili s petimi predori, ki so jih vsekali v živo skalo. Po dvanajstih kilometrih se cesta skoraj dotakne državne meje na sedlu, na nadmorski višini 2072 m. Veličastnega pogleda preko nekdanje »železne zavese«, ki z vzponom na vrh samo pridobiva širino, ni mogla skriti nobena, še tako strogo zavarovana meja. Ta je po drugi svetovni vojni prerezala vršni del gore in planinci so jo morali med vzponom po stari planinski poti čez severno ostenje na vrh prečkati dvakrat. Gibanje v mejnem pasu je bilo takrat povezano s pogostimi kontrolami obmejnih enot, kar je predstavljalo resno oviro razvoju planinstva na tem območju. Zato se je Planinsko društvo Tolmin odločilo, da ob 60-letnici slovenskega planinstva zgradi novo planinsko pot po povsem jugoslovanskem ozemlju preko 500-metrske zahodne stene. Upravni odbor PD Tolmin, ki je širil svojo dejavnost na obsežnem območju takratnega velikega okraja celo do Trente, je po daljših razpravah na eni izmed sej v letu 1952 sprejel sklep, da najprej usposobijo poškodovano in zanemarjeno cesto na mangartsko sedlo. Poleg delavcev Okrajne cestne uprave so člani primorskih planinskih društev pri čiščenju gornjega cestnega odseka opravili nad 800 prostovoljnih delovnih ur,« lahko izpostavimo iz govora Žarka Rovščka, ki ga v CELOTI OBJAVLJAMO TUKAJ.
Za Rovščkom je zbrane pozdravil še predsednik PZS Jože Rovan in se kot markacist spomnil tudi sedemdesete obletnice markacistov Slovenije. V svojem nagovoru pa je poudaril tudi, da je slovenska smer na Mangart odlično urejena in vzdrževana, medtem ko je tako imenovana italijanska smer zanemarjena in potrebna obnove.
Dan se je nadaljeval v prijetnem druženju in planinskem kramljanju, skratka tako, kot se za planince in gorski svet tudi spodobi.
