V soboto, 23. 11., je bil V Domu za ostarele v Tolminu vesel dan, saj so praznovali 100 let Marije Kavs iz Soče oziroma Vasi na skali. Pod vodstvom župana Občine Bovec Valterja Mlekuža jo je obiskala delegacija z Bovškega in ji ob visokem jubileju iskreno čestitala in zaželela vse najboljše.
Že na vhodu v Dom upokojencev Tolminu je bilo naznanilo, da je ta sobotni dan pri njih nekaj posebnega. V večnamenskem prostoru so proslavili 100 let Marije Kavs iz Soče, čeprav ji glede na njen izgled in korajžo nihče ne bi dal toliko let. Bovško delegacijo so sestavljali župan Občine Bovec Valter Mlekuž s sodelavko Jožico Kavs, bovški župnik in dekan Vilijem Čušin ter predstavniki Rdečega križa, župnijskega Karitasa in Društva upokojencev.
Življenje slavljenke, ki nikakor ni bilo lahko, je od rojstva do stotega leta predstavila njena vnukinja, slavljenka pa je bila obkrožena z družinskimi člani od sinov do njihovih žena in vnukinj ter vnukov. To dejstvo sama pokomentirala: »Ja, te mlade ukop pašemo!«
K visokemu jubileju je slavljenki s kratkim nagovorom čestital župan Občine Bovec, med njegovim izvajanjem pa je slavljenka zatrdila: » Ta je pa župan!«
Mlekuž je izrazil veselje in ponos, da lahko s šopkom v roki Mariji izrazi vse najlepše želje:
»Vse najboljše ob vašem prazniku in še veliko lepih in srečnih dni. Kot sem pravkar slišal, vaša življenjska pot ni bila lahka in postlana s cvetjem, a naj vam ta šopek da dodatnih moči. Uživajte ta dan v krogu svojih sorodnikov in prijateljev, jaz pa že sedaj obljubljam, da vas bom prišel še enkrat obiskat pred prazniki, tako kot vse stanovalce na Petrovem brdu in Podbrdu. Še enkrat vam želim vse najboljše,« je dejal Mlekuž in s toplim stiskom roke Mariji predal šopek. V nadaljevanju so ji voščili tudi vsi drugi predstavniki z Bovškega, zadonela je pesem in zdravica slavljenki.
Pred slavljenko Marijo so pripeljali torto, nakar je ta vstala in brez težav vpihnila svečke na njej, prav tako pa izvedla tudi prvi rez.
Ob voščilih, pri katerih so seveda izrečene želje za veliko zdravja, je Marija odgovarjala: »Če je življenje, naj bo pa še zdravje,« in tudi sama opisala del svojega življenja:
»Življenje je bilo težko, a vse se je prebilo. Zdaj sem v Domu, hvaležna in zadovoljna, ker so dekleta pridna in dobra, zlata so. Kaj vse morajo one »preštokate an prewehate« ha haha. Kaj naj rečem, kako sem živela. Bolj tekaško. Enkrat na teden sem tekla v Sočo v trgovino, nesla potrebno mami in očetu, potem sem nesla našo »špejžo« domov. Preden je minil teden, je vse zmanjkalo. Moj sin Miran, ki je bil takrat še majhen,mi je predlagal, naj gre tata po »špejžo«, da bo lahko kaj več prinesel ha hahaha. Tako je bilo življenje. Košnja na roke, vsa kmečka opravila, zdaj je pa že boljše. Sem pa res vedno več tekla kot hodila.«
Na vprašanje, kako ji je uspelo ohraniti tak spomin vse do stotega leta, pa je Marija brez pomisleka odgovorila:
»Jaz sem za to prosila gospoda Boga! Dejala sem, da vsaj spomin mi pustite, drugo pa bo že šlo. Danes se zahvaljujem vsem vam, da ste pripravili tako slovesnost,« in požela velik aplavz vseh prisotnih.
Zapisal in foto: MILAN ŠTULC
