Ob 120. obletnici ŠTOLNA (italijansko Galleria di Bretto), ki je skoraj 5 kilometrov dolg predor, ki povezuje Log pod Mangartom z 250 metrov globokim 13. obzorjem rudnika Rabelj, je bila dopoldne v Rablju, popoldne pa v Logu pod Mangartom spominska slovesnost, ki sta jo načrtovali Občini Bovec in Trbiž, izvedli pa so jo Turistični društvi Log pod Mangartom in Bovec ter Mangrt razvojna zadruga z. o. o., ki je omogočila brezplačno pogostitev vseh udeleženih na prireditvi. V dopoldanske času sta se kratke slovesnosti v Rablju udeležila župan Občine Bovec Valter Mlekuž in Milan Štulc, Mlekuž pa je skupaj s trbiškim županom Renzom Zanettejem in predsednikom Mednarodnega geomineralnega parka Raib Giuseppejem Di Voro že tam odkril spominsko ploščo. Popoldne se je slovesnost nadaljevala v Logu pod Mangartom, pred muzejsko razstavo in vhodom v Štoln. V Logu pod Mangartom so se odločili, da ob tej priložnosti obnovijo muzejsko razstavo pred vhodom v Štoln, dotrajano streho, pod katero stoji razstava, sam portal v Štoln, kapelico svete Barbare ob cesti Bovec-Predel, v dogovoru z Občino Trbiž oziroma županom Renzom Zanettejem ter direktorjem Mednarodnega geomineralnega parka Raibl Giuseppejem Di Voro pa so zamenjali tudi dotrajan rudniški vagonček in poskrbeli za obnovo originalnega novega vagončka, ki so ga pripeljali v Log pod Mangartom neposredno iz rudnika Rabelj. Za vsa dela in izvedbo prireditve so Ložani na pobudo predlagatelja Petra Mlekuža pridobili sredstva iz participativnega proračuna v višini 12.300,00€.
Za koordinacijo med vsemi deležniki za pripravo prireditve in logistike na obeh straneh meje, za scenarij prireditve v Logu pod Mangartom, pripravo veznega teksta, prevode v italijanski jezik in vodenje prireditve je poskrbel Milan Štulc, sončno vreme pa je dodalo tisto dodano vrednost, da je bila prireditev izpeljana v popolnosti.
Z uvodno pesmijo je vse udeležence v dogajanje v Logu pod Mangartom vpeljal MePz S PLANIN, ki nas je pod vodstvom zborovodje Martina Kavčiča z njihovim ubranim petjem slovenskih in italijanskih pesmi razvajal skozi celotno prireditev.
Poseben pozdrav je bil namenjen slavnostni govornici, državni sekretarki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospe Vesni Humar, poslancu in podpredsedniku Državnega zbora RS Danijelu Krivcu, poslancu Urošu Brežanu, županoma Občin Bovec in Trbiž Valterju Mlekužu in Renzu Zanetteju, predsedniku Mednarodnega geomineralnega parka Rabelj gospod Giuseppeju Di Vori, občinskim svetnikom in odbornikom obeh Občin, dekanu in bovškemu župniku Viljemu Čušinu, častnim občanom, predstavnikom civilnih in uniformiranih institucij ter verskih skupnosti ter vsem, ki so s svojo udeležbo počastili ta visok jubilej.
Žal pa je svojo udeležbo v zadnjem trenutku odpovedal predsednik Furlanije Julijske krajine Massimiliano Fedriga.
»120 let predora »Štoln« Zvok impozantnega toka vode in mraz, ki prodira v kožo, minute, ki minevajo v tišini gore, kratka pot skozi predor do meje, ki ločuje dva naroda. Nato se vrata odprejo in soji svetilk se srečajo. Dva naroda, ki se združita za skupno žrtvovanje. To je bil predor »Štoln«, dolg 5 km, na globini 250 m,« je tekst, ki je v slovenskem in italijanskem jeziku napisan na spominskih tablah in jih je še pred odkritjem za uvod prebral Štulc in nadaljeval:
»Vaša prisotnost tukaj je dokaz, da medsebojno sodelovanje, spoštovanje in zaupanje presegajo meje, tako geografske kot simbolne. Ponosni smo, da lahko danes skupaj obeležimo 120. obletnico predora Štoln, saj je to izraz naše zavezanosti k sodelovanju med narodi, skupnostmi in sosedi. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem, ki s svojim delom, prizadevanjem in srčnostjo soustvarjate mostove med obema stranema meje. Naj današnji dogodek okrepi vezi, ki nas povezujejo, in naj nas navdihuje za prihodnje skupne korake,« je poudaril Štulc in k pozdravu povabil župana Obline Bovec Valterja Mlekuža.
»Dobrodošli na tej prireditvi, v vasi, s katero se je pred skoraj 25 leti narava tako kruto poigrala. Takrat nihče ni mogel slutiti, kaj se bo s to vasjo zares zgodilo, zato toliko bolj veseli dejstvo, da je dane vas živa, de je lepa, da tu prebivate srčni in delavni ljudje. Med vsemi prej omenjenimi bi rad posebej pozdravil še živeče rudarje, ki ste nas danes počastili z vašo udeležbo. Vem, da ste med nami tudi tisti, ki ste se na delo v italijanski rudnik vozili prav skozi ta predor, imenovan Štoln. Vem, da vas ni več veliko, vendar vedite, da ste ponos tega rudnika. In vi edini veste, kakšno je bilo trpljenje ob delu v tem rudniku. Vem, da bomo danes po tem dogodku vsi skupaj odšli od tod z novimi čustvi, ki nas bodo obdajala še dolgo časa,« je svoj nagovor zaokrožil župan Občine Bovec Valter Mlekuž.
Zgodba predora Štoln sega v zgodovinsko preteklost, ki je malokomu zares poznana. Je tako bogata, da jo je nemogoče strniti v nekaj minut, a kolikor je to le mogoče, je to uspelo profesorju Vinku Avsenaku, za kar smo mu neizmerno hvaležni.
Tako kot za večino dogodkov ne samo na Bovškem, ampak kar povsod po Sloveniji, bi bila tudi izvedba tega ob 120. obletnici Štolna zelo težko izvedljiva, če ne bi bila zagnanost in velika volja prostovoljcev, da v ta namen vložijo svoj prosti čas in vso potrebno energijo, tako neizmerna. Prav vsi organizatorji se čutimo počaščene, ko se ob tako pomembni obletnici, tudi ali pa predvsem njim v zahvalo, slovesnosti udeležijo predstavniki slovenskega političnega vrha. Z velikim veseljem je bila zato pred mikrofon za slavnostni nagovor povabljena Državna sekretarka Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je ob pozdravih prisotnih izrazila prepričanje, da je lahko vsak izmed udeležencev lahko vesel predvsem zato, ker se skozi temo tega predora vidi svetloba prihodnosti.
»Upam, da mi boste oprostili rahlo osebno noto. Bilo je pred skoraj 25 leti, ko so me Ložani tu, na tem kraju, naučili, kaj sta pogum in solidarnost. Te lekcije iz človečnosti ne bom pozabila nikoli. Nad njihovo vas se je zgrnila nenadna, strašna katastrofa, izgubili so hiše ceste, mostove, izgubili so najdragocenejše od vsega – življenja svojih sorodnikov, prijateljev. V nekaj minutah je narava za vedno izbrisala pokrajino njihovega otroštva. Zemeljski plaz je bil za Log pod Mangartom konec sveta. In vendarle ste, dragi Ložanke in Ložani, v trenutku, ko bi vsak le sedel in jokal in tožil nad usodo, vi zavihali rokave in se prijeli za roke, oblekli uniforme, si zavezali predpasnike, obuli škornje, zagrabili za lopate, metle, kuhalnice, volan in ste spet zgradili ta svet. S trmo, seveda, ampak – in tu je največji vseh čudežev – z nasmehom. Cela Slovenija se je takrat čudila in se spraševala, od kod ta neverjetna volja, ta vztrajnost, ta ljubezen do življenja, in jaz sem trdno prepričana, da sposobnost slovenske družbe, da še danes, kot ob požaru pred tremi ali poplavah pred dvema letoma, kljubuje naravnim katastrofam, raste tudi iz tega zgleda in navdiha, ki smo ga dobili leta 2000 v Logu pod Mangartom. Niste samo meni, ampak ste celi državi dali lekcijo iz človečnosti. Ta vas je bila in vedno bo ponos Slovenije. Dneve in noči so med intervencijo dežurne ekipe skozi okna tega gasilskega doma gledale vhod v Štoln. In od tam kot da bi gledale nazaj generacije rudarjev, ki so iz trde skale izkopale ne le na tone svinca in cinka, ampak tudi neizčrpno zalogo trme in ljubezni, zase in za bodoče generacije. Od tega živimo. Od dediščine naših prednikov, od poti, ki so jih urezali za nas. In pot skoti Štoln je resnično edinstvena. Danes si lahko le predstavljamo, kakšnih je bilo teh pet kilometrov tja, sredi noči, na jutranji šiht, korak za korakom, po koščku krompirja in požirku mleka, z nekaj koščki suhih jabolk v žepu. Kar danes šteje kot napor, je bil le lahek uvod v resnično delo. In kakšna je bila pot nazaj, s črnimi dlanmi in bolečimi križi, k oddaljeni lučki doma, k požirku žganja in prijazni besedi. Pa kaj bi vse to ob misli na zlovešče drdranje koles, ki je skozi ta predor peljalo na fronto, mlade fante, izgubljene nad zemljo in pod njo, mnoge obsojene na mnogo prezgodnjo, nesmiselno smrt. Lahko si le predstavljamo 120 let oddaljeno preteklost, ampak na srečo, spoštovane in spoštovani, si lahko predstavljamo tudi prihodnost. Ponavljam, prepričana sem, da skozi ta podzemni rov sveti svetloba prihodnosti.
Sveti svetloba brezmejnosti – za praznik ob 120. obletnici so moči združili Mednarodni geomineralni park Rabelj ter turistični društvi Log pod Mangartom in Bovec. Vsem iskrene čestitke za organizacijo. Skupno delo ob prazniku sloni na dolgoletnem vztrajnem čezmejnem sodelovanju, na številnih pobudah in mnogih ljudeh, ki razumejo, kako pomembno je delati skupaj. Morda tudi zato, ker se meja, ki je že na površini zemljevida arbitrarna in pogosto nesmiselna, ko jo postavimo pod površje, zazdi skorajda malce smešna.
Sveti svetloba razvoja – danes je Štoln izjemna tehnološka dediščina, del opuščene rudniške infrastrukture, povečevalno steklo, ki nudi vpogled v naravne značilnosti tega čudovitega koščka sveta, ki bo za svet vedno bolj zanimiv. Pristnost zgodb, avtentičnost okolja in neokrnjena narava so vedno bolj pomembni aduti v veliki globalni turistični tekmi.
Če pa želimo, da brezmejnost in razvoj prineseta tisto, kar ta regija potrebuje - torej delovna mesta, podjetniške pobude, vir dostojanstvenega življenja za ljudi, ki želijo ostati tu ali se sem priseliti, pa je seveda treba zgraditi potrebno infrastrukturo, ne le fizično in materialno, temveč tudi upravno in organizacijsko. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je pred časom v Kanalski dolini predlagal ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, ki bi obsegalo lokalne skupnosti v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Pobuda je pri županih padla na plodna tla in resnično upam, da ima ta zamisel prihodnost. Vsi se zavedamo, kako težko je uresničevati razvojne projekte, koliko nepričakovanih ovir in težav življenje postavlja pred nas. A vsi se tudi strinjamo, da cilj lahko dosežemo le skupaj. V tem gasilskem domu s pogledom na Štoln sem preživela božični večer. Ki je bil nenavaden, ampak eden lepših v mojem življenju, prav zato, ker je sredi težav in izzivov tisti »skupaj« zasijal na najlepši možni način. Rudnik v Rablju je bil težko, uničujoče delo, ampak je v časih, ko so polne ladje Slovencev vozile v Ameriko in Avstralijo, marsikatero družino ohranil doma. To moč, da sebi ustvarimo blagostanje in varnost, imamo tudi danes in prepričana sem, da nam bo uspelo – skupaj. Hvala za pozornost in še enkrat – iskrene čestitke za to lepo slovesnost,« se je s svojim nagovorom dotaknila vseh prisotnih državna sekretarka Vesna Humar.
Nato je napočil trenutek odkritja dvojezične spominske plošče, ki je tudi darilo Mednarodnega geomineralnega parka Raibl prebivalcem Loga pod Mangartom. Spominsko ploščo so ob močnem aplavzu prisotnih odkrili župana Občin Bovec in Trbiž Valter Mlekuž in Renzo Zanette ter predsednik Mednarodnega geomineralnega parka Raibl Giuseppe di Vora. Slednji se je po odkritju s posebno plaketo zahvalil državni sekretarki Vesni Humar za sodelovanje in njen srčen nagovor.
Da bo nad novostmi na mestu pred Štolnom in tudi nekoliko nižje, kjer stojta kapelica svete Barbare in ob njej nov vagonček iz rudnika Rajbl, pa tudi, da bi besede in namere, ki so bili izrečeni na slovesnosti, bdela roka vsemogočnega, pa je s priprošnjo in blagoslovom poskrbel dekan in bovški župnik Vilijem Čušin.
Tudi povezovalec programa zaključil s pomenljivimi besedami:
»In beseda je meso postala in med nami prebivala. Naj postanejo danes izrečene besede res meso za nadaljnje skupno sodelovanje, prijateljske odnose in svetlo prihodnost. V imenu vseh organizatorjev vse lepo pozdravljam in želim lep večer, tudi ob glasbi z ansamblom Kolovrat Kamno.«
Čisto zadnjo besedo pa je imel z dvema pesmima MePz S Planin, ki je s svojim izvajanjem zares navdušil čisto vse prisotne, kar so dokazovali z bučnimi aplavzi po vsaki izvedeni pesmi.
CELOTEN TEKST ZGODOVINE ŠTOLNA JE V SPODNJI PRIPONKI
