Vsak ponedeljek in sredo, med 15. in 16. uro, bo mlekarna na Ravnem lazu odprta za obiskovalce. Uradno odprtje je bilo lani oktobra, Občina Bovec pa je za obnovo zagotovila nekaj več kot 78.476,00 EUR. iz sredstev LEADER je pridobila 35.506.00 EUR in iz popotresne obnove 92.000 EUR. Mlekarna na Ravnem Lazu je bila sicer ustanovljena ob koncu 19. stoletja in je združevala 12 lastnikov. Ustanovitelji so bili Bovčani z Ravnega Laza: Kukči, Rotovi, Jovzlnovi, Bruččevi, Tomažeki, Pičelni, Paulnovi, Zorčevi, Marinklni, Plajer, Lojšč Ščincov in Piconoui. Delovala je vse do leta 1952, ko ji je zaradi plazu piš odnesel strešno kritino, vendar je po navedbah Igorja Prezlja delovala vse do šestdesetih let 20. stoletja. Pobudnica za zadnjo obnovo mlekarne je bila Elica Prezelj. Dediščina sirarstva in planinske živinoreje na tem območju nosi v sebi staroselske, romanske in germanske elemente, ki so združeni v neponovljivo obliko kulture, ki se je usidrala na pobočjih Julijcev. Ob prihodu Slovanov na to območje so v goratih predelih še vedno živeli romanizirani pastirji. Zelo verjetno je, da so Slovenci znanje o predelovanju mleka v sir prevzeli od romaniziranih staroselcev, ki so živeli v odmaknjenih gorskih predelih zahodne Slovenije. Najdlje so se obdržali prav v obsoških planinah, saj je tu ohranjenih veliko predromanskih reliktov, ki jih je nato vsrkavala slovensko govoreča populacija. Kljub temu, da so planine skozi stoletja doživele vrsto sprememb, tako v gospodarski kot arhitekturni podobi, nam še danes odslikavajo spoštljivo razmerje med človekom in naravo.
Obnovljena bivša mlekarna v Ravnem lazu je zdaj umeščena kot turistična in muzejska točka na pohodniški poti, ki vodi skozi osupljive naravne lepote Julijskih Alp. Kot del priljubljene poti mlekarna ponuja edinstven vpogled v bogato kulturno dediščino Bovškega, s poudarkom na mlekarstvu, sirarstvu in pašništvu. Obiskovalci lahko spoznajo tradicijo, ki sega v 15. stoletje, in si ogledajo etnološko razstavo o izdelavi geografsko zaščitenega bovškega ovčjega sira. Mlekarna s svojo ohranjenostjo kot arhitekturni in zgodovinski spomenik iz 19. stoletja dodaja avtentično vrednost turistom, pohodnikov, obiskovalcem, ki raziskujejo ne le naravne lepote, ampak tudi kulturne zaklade.
