Osrednja prireditev 53. novoletnega srečanja Slovencev Videmske pokrajine in Posočja je bilo letos v veliki dvorani Ite Rine Kulturnega doma Bovec. Že tradicionalno srečanja pripravljajo Občine Bovec, Kobarid in Tolmin ter UE Tolmin, vsako leto poteka v eni izmed omenjenih Občin. Letos je bila v rokah Občine Bovec. Prireditev se je že začela na veličasten način, saj je je na oder stopil Združeni bovški pevski zbor, ki so ga sestavljali pevski zbori S planin, MePZ Golobar, MPZ Trenta in Buške čeče, kar se je zgodilo prvič, pod taktirko zborovodje Martina Kavčiča pa so v uvodu so zapeli slovensko himno. Verjetno v dvorani ni bilo nikogar, ki mu veličastno izvajanje ne bi priklicalo mravljincev po telesu. Skupaj s Petrom Della Bianca in The Towkrs so bili rdeča nit kulturnega programa skozi celotno prireditev. Prireditev sta povezovala Tjaša Platovšek in Jernej Cuder. Slednji je skupaj z njegovo zamislijo o Združenem bovškem zboru pripravil tudi scenarij prireditve. Na oder sta najprej povabila župana Občine Bovec Valterja Mlekuža, ki polno dvorano Ite Rine pozdravil v imenu vseh organizatorjev, v svojem in imenu županov Občin Kobarid in Tolmin Marka Matajurca in Alena Červa ter načelnika UE Tolmin Simona Lebana.
Častni gost in kasneje slavnostni govornik je bil minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, slovesnosti pa so se udeležili podpredsednik Državnega zbora Republike Slovenije Danijel Krivec, poslanec Uroš Brežan, državni svetnik Oton Bratuž, načelnik Upravne enote Tolmin Simon Leban, župani in podžupani obmejnih Občin Videmske pokrajine in Posočja z obeh strani administrativne meje, občinski svetniki, častni občani, predstavniki Slovenskih krovnih organizacij Videmske pokrajine ter Gorske skupnosti Ter, Nadiža in Brda, prisrčen pozdrav in dobrodošlica pa je župan namenil tudi prejemnikom Gujonovih priznanj, predstavnikom uniformiranih in civilnih organizacij ter verskih skupnosti in čisto vsem vam prisotnim na 53. novoletnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja.
»Zelo sem vesel, da letos ponovno v našem Kulturnem domu. To je veliko bolj pomembna manifestacija, kot bi lahko ocenil bežni opazovalec, saj pomeni ohranjanje in nadgrajevanje vezi med Slovenci v matični domovini in Videmski pokrajini, zagotovo pa tudi jasno sporočilo političnim voditeljem v državi Sloveniji in tudi v Italiji. Status Slovencev in krovnih organizacij v Videmski pokrajini ni samoumeven, saj se je vedno znova treba boriti za zagotavljanje njihovih pravic kot manjšine. Zato je še kako pomembno, da to razumejo predvsem naši državni voditelji in Slovencem v zamejstvu nudijo maksimalno podporo. Zato so tudi ta srečanja priložnost za boljše poznavanje razmer, ohranjanje dosedanjih navez na vseh ravneh in sklepanje novih poznanstev. Pred tem srečanjem smo za okroglo mizo obravnavali nekatere izzive za prihodnost, pri čemer je najpomembnejši zaključek, da smo določili razvojni institucijo Posočja, to bo Posoški razvojni center, in Videmske pokrajine, to bo Gorska skupnost Ter, Nadiža in Brda, ki bosta v najkrajšem času izluščili konkretne čezmejne projekte, s katerimi bomo lahko resnično uspeli tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ko govorimo o čezmejnem sodelovanju, bi se težko izognil opazki, da smo zaradi neodzivnosti naše države zapravili konkretno čezmejno sodelovanje smučišč Kanin in Sella Nevea. Če naša država tako pomembnega sodelovanja ne prepozna kot državno prioriteto, medtem ko Dežela Furlanija Julijska Krajina za smučišče na italijanski strani namenja več milijonov razvojnih sredstev, potem se bo težko pogovarjati o nekem resnem sodelovanju pri drugih projektih. Tudi težnja po ustanovitvi EZTS bo izvedljiva samo na konkretnih projektih, ki pa ne morejo biti samo razvojni, temveč namenjeni tudi boljšemu življenju prebivalstva na tem, lahko rečem skupnemu območju. Pri tem imam v mislih tudi naše najstarejše občane in skrb za dolgotrajno oskrbo. Srčno upam, da bomo v Bovcu končno le začeli graditi Dom starejših občanov. Skrb za ostarele ni samo naš problem. To je problem celotnega čezmejnega prostora. Morda je v obmejnih Občinah Videmske pokrajine celo bolj pereč, kot pri nas v Posočju, saj se prebivalstvo stara. Veste, če bomo znali poskrbeti, da bodo ostarele osebe, ki so največ naredile za naše današnje blagostanje, svojo starost preživljale dostojno in blizu svojih domov, bomo naredili tudi veliko za mlade. Tudi to namreč pomeni nova delovna mesta za mlade in obstoj mladih družin na našem območju. To želim danes posebej izpostaviti, ker je danes z nami minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac in bo slišano zagotovo znal koristno uporabiti tudi v smislu čezmejnega sodelovanja. Imamo edinstveno priložnost, da naše čezmejno območje zares uveljavimo kot neko novo Evropsko združenje teritorialnega sodelovanja, v katerem bomo imeli Slovenci Videmske pokrajine in Posočja vodilno vlogo. Nikar je ne zapravimo. Slovenski Čedermac Beneške Slovenije msgr. Paskval Gujon nam mora biti vsem za zgled in svetla luč za prihodnost. Tako kot nam morajo biti za zgled letošnji prejemniki Gujonovih priznanj, ki jim iskreno čestitam in se jim zahvaljujem za ves njihov trud in prizadevanja. Naj živi sodelovanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja,« so bile besede župana Valterja Mlekuža, ki so izzvale buče aplavz.
Za njim so na oder povabili predstavnico Slovenskih krovnih organizacij Videmske pokrajine Anito Bergnach, ki je v svojem nagovoru poudarila izjemno velik pomen ohranjanja in poučevanja slovenskega jezika v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini:
»Ustvarjeni smo, da živimo v skupnosti, da se dopolnjujemo in bogatimo. Da skupaj obujamo spomine na preteklost in upamo v prihodnost. Samo tako bomo lahko duhovno preživeli. Zavedati se moramo, da so domovina, jezik in kulturna dediščina božji dar, v katerem se skriva nekaj svetega in neumrljivega, kakor v besedi MATI. Za nas, Beneške Slovence je pomembno, da se čutimo del širšega slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora in se ne zapiramo v manjše skupnosti. Prav je, da ohranjamo svoje krajevne značilnosti in narečja. Če hočemo preživeti v tem smislu, moramo biti povezani v širši prostor. Naučiti se hočemo slovenskega knjižnega jezika, ki ima močno povezovalno vlogo. Spoznavati moramo ne le mikro-zgodovino, ampak zgodovino celotnega slovenskega prostora. Čeprav smo bili v določenih zgodovinskih obdobjih med seboj ločeni. Koristno bi bilo, da se zavemo, kaj je ta ločitev za nas pomenila v preteklosti in kakšne posledice so razvidne še danes,« je med drugim izpostavila Anita Bergnach, ki ni pozabila poudariti dejstva, da se je slovenska beseda, slovenska duša ohranila skozi težke čase po zaslugi slovenskih duhovnikov. Prav zato so z veseljem prebrali besede novega videmskega nadškofa msgr. Riccarda Lambe, ki je izrazil željo, da se med bogoslužjem govori v slovenskem jeziku. Omenila je še dvojezični verouk in dvojezično šolo v Špetru, v nadaljevanju pa predstavila nekaj konkretnih vsebin o njihovih dosežkih in nalogah, ki jih čakajo v bližnji in daljni prihodnosti.
Nekaj naslednjih minut je občinstvo uživalo v edinstvenem izvajanju slovenskih pesmi, nato pa so pozorno prisluhnili ministru za solidarno prihodnost Simonu Maljevcu. Izrazil je veliko veselje in ponos, da se je lahko udeležil srečanja:
»Srečanja, kakršno je današnje, nas spominjajo, da skupne vrednote, prijateljstvo in solidarnost ne poznajo meja. Slovenci na obeh straneh meje smo vedno znali najti načine, kako ohraniti vezi, četudi so nam zgodovinske okoliščine pogosto metale polena pod noge. Naše čezmejno sodelovanje je izraz razumevanja, da narod kot skupnost ni zgolj teritorij, ampak so to ljudje, skupna kultura, jezik in vizija prihodnosti. Ob tej priložnosti želim izreči zahvalo organizatorjem za vašo vztrajnost, saj takšna srečanja niso le simbolična, temveč so tudi konkretni koraki k skupni prihodnosti. Dovolite mi, da tukaj uporabim znane besede Nelsona Mandele: »Če želiš iti hitro, pojdi sam. Če želiš iti daleč, pojdimo skupaj.« Mi smo se odločili, da gremo skupaj. To ni lažja pot, a je edina, ki zagotavlja, da nihče ne ostane za nami. V Videmski pokrajini in Posočju čutim poseben duh skupnosti, ki ima globoke korenine. Socialogu v meni je blizu učenje o starih načinih življenja na vašem koncu, od tradicij, kulture, verovanj, jezika in drugih vrlin, ki so tu ljudi, ne glede na mejo, povezovale – vse do zelo pomembnega obdobja vašega povezovanja v času vojn. Vaša solidarnost, ne glede na osebne in druge razlike, je bila neprecenljiv prispevek k svobodi. To dediščino je treba negovati, saj nas uči, da je moč v enotnosti in pogumu. A danes si moramo zastaviti še pogumnejše vprašanje: kaj pomeni meja? Meja je črta na zemljevidu, ki ločuje, kar bi moralo biti združeno. Meje so bile narisane z močjo, pogosto v nasprotju z željami ljudi, ki živijo ob njih. Ali ne bi bilo bolje, če bi namesto meja gradili mostove? Mostove prijateljstva, mostove sodelovanja, mostove solidarnosti. Naše delo na ministrstvu temelji na tej ideji – da prihodnost pripada tistim, ki znajo sodelovati in se povezovati, brez omejitev, brez ovir. Ministrstvo za solidarno prihodnost si prizadeva, da bi podpirali prav takšne projekte, kot jih razvijate vi. S solidarnostnimi programi, medinstitucionalnim sodelovanjem in spodbujanjem vključevanja želimo ustvarjati pogoje, kjer lahko ljudje na obeh straneh meje živijo kakovostno in enakovredno. Razumemo, da smo ministrstvo v eni državi, a povezovalna namera ostaja. Vaša predanost je navdih tudi za nas v vladi, saj nam kaže, kako pomembno je biti prisoten na terenu in slišati glas ljudi. Na koncu bi želel poudariti, da je prihodnost, ki jo gradimo skupaj, vedno lepša. Vaša prizadevanja, vaša kultura in vaš pogum so dragoceni. Naj današnji pogovori prinesejo konkretne rezultate, ki bodo spodbuda za nadaljnje projekte in globlje povezovanje. Naj bo srečanje prijetno, polno topline in vizije za prihodnost! Še naprej negujte vezi, bodite zgled sodelovanja in solidarnosti. Skupaj zmoremo premikati meje med ljudmi – ali bolje rečeno, jih ukinjati,« so bile ministrove besede, ki bodo še naprej odmevale v tem obmejnem prostoru.
Kako pomembna je slovenska beseda, je s svojima recitacijama v rezijanskem narečju uprizorila Luigia Negro, aktivna članica Kulturnega društva "Rozajanski Dum", ki sodeluje pri številnih kulturnih dogodkih ter projektih, povezanih z rezijansko kulturo. Posebej se posveča ohranjanju njihovega narečja in ustnega pripovedništva.
Nato pa je sledil verjetno najpomembnejši trenutek večera, ko je župan Občine Bovec Valter Mlekuž v imenu vseh organizatorjev podelil Gujonova priznanja. Paskvala Gujona se spominjamo kot poslednjega Čedermaca. Človek majhne postave, a velikega slovenskega ponosa nam je zapustil izročilo, da se je za obrambo identitete Beneških Slovencev vredno truditi in zanjo tudi trpeti. Zato prav na teh druženjih Gujonovo priznanje podeljujejo najzaslužnejšim za ohranjanje slovenske identitete na tem delu slovenskega kulturnega prostora.
GUJONOVA PRIZNANJA SO LETOS PREJELI:
SANDRO QUAGLIA, za aktivno udejstvovanje na vseh ravneh ohranjanja slovenstva in slovenske kulture v Reziji, obnovo Plocave hiše in predstavljanje zgodovine in običajev Rezijanov širši javnosti.
Sandro Quaglia z družino živi v Reziji, kjer že več let posveča svoje delo ohranjanju in promociji rezijanske kulturne dediščine. Med letoma 1998 in 2007 je sodeloval pri promocijskih dejavnostih Parka Julijsko predgorje, nato pa leta 2007 soustanovil družbo "L’Eco delle Giulie". Od leta 2010 do 2022 je bil kustos Muzeja rezijanskih ljudi, kjer je aktivno sodeloval pri prenovi Plocave hiše, novega sedeža muzeja. Poleg tega vodi delavnice v okviru projekta "Spoznati Rezijo", ki ga organizira Zveza slovenskih kulturnih društev v Reziji. Njegovo delo sega tudi na področje medijev in kulture – od leta 1996 sodeluje s slovenskim sedežem RAI-ja za oddajo "Te rozajanski glas", od leta 2015 pa je predsednik kulturnega društva "Rozajanski Dum". Njegova vloga pri povezovanju Slovencev v Benečiji je ključna, trenutno pa vodi projekt Benečija v okviru Inštituta za slovensko kulturo. Sandro Quaglia s svojim delom utrjuje pomen rezijanske dediščine in povezovanja slovenskih skupnosti.
ALMA HLEDE PREŠEREN, za življenjsko delo na področju poučevanja slovenskega jezika, glasbe v slovenščini ter vsesplošno angažiranje na kulturnem področju in skrbi za spoznavanje lepot matične domovine.
Alma Hlede Prescheren, rojena leta 1949 v Ljubljani, je svoje življenje posvetila poučevanju in ohranjanju slovenskega jezika v Kanalski dolini. Po zaključku učiteljišča leta 1968 je sprva poučevala v Ljubljani, nato pa se po poroki z Jankom Prescherenom preselila v Trbiž, kjer se je vključila v družinsko trgovino in osvojila italijanščino ter nemščino. Leta 1998 je začela poučevati slovenščino na osnovnih šolah in vrtcih Trbiškega zavoda, kjer je ostala vse do upokojitve leta 2009. Vendar upokojitev zanjo ni pomenila konca poučevanja – nadaljevala je z izobraževanjem otrok in odraslih, tudi na Špeterski dvojezični šoli in na univerzi za tretje življenjsko obdobje v Trbižu. Njena predanost je bila neizmerna, pogosto je delala brez plačila, da bi otroci lahko ohranili stik s slovenskim jezikom. Poleg poučevanja je otroke pripravljala na številne projekte, božične prireditve in kulturne dogodke. Organizirala je šolske izlete v Slovenijo, kjer je poskrbela, da so otroci doživeli nepozabne trenutke in se naučili pesmi, ki jih še danes radi pojejo. Alma Hlede je tudi dolgoletna pevka – najprej v Višarskem kvintetu, nato v Višarskem oktetu. S svojim delom in glasbo je pustila neizbrisen pečat med otroki in širšo skupnostjo.
NATAŠA GLIHA KOMAC, za bogat doprinos k ohranjanju in razvoju slovenskega jezika v zamejstvu,avtorstvu pomembnih knjig, znanstvenih monografij ter raziskav in povezovanje Slovencev matične domovine in zamejstva prejme.
Nataša Gliha Komac je svoje otroštvo preživela na Predelu, gimnazijo obiskovala v Tolminu, nato pa študij nadaljevala v Ljubljani, kjer je tudi doktorirala. Njena povezava s Kanalsko dolino se je začela leta 1996, ko je na povabilo Slovenskega kulturnega središča Planika začela poučevati slovenski jezik. Med letoma 2003 in 2004 je poučevala na vseh šolah in vrtcih v Kanalski dolini, kar je še utrdilo njeno navezanost na tamkajšnjo skupnost. Poleg poučevanja se Nataša posveča raziskovalnemu delu na področju jezikoslovja v Sloveniji in Italiji. Kot namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in raziskovalka na Oddelku za leksikologijo se ukvarja z uporabnim jezikoslovjem, jezikovno politiko ter raziskovanjem položaja slovenskega jezika na jezikovno stičnih območjih. Je avtorica znanstvenih monografij, knjig in člankov ter sodeluje pri projektih, kot so eSSKJ, Sprotnik in Jezikovna svetovalnica. Njeno delo sega tudi na mednarodno raven – je članica strokovnih odborov za Evropsko listino o manjšinskih jezikih in drugih organizacij, kjer si prizadeva za krepitev slovenskega jezika v javnosti. Poleg raziskovalnega dela redno predava, deluje kot kolumnistka in predseduje Slovenskemu kulturnemu središču Planika v Kanalski dolini. Nataša Gliha Komac je pomembna povezovalna sila med Slovenci doma in v zamejstvu. Njeno vodilo, ki odraža njen predani pristop, se glasi: Biti učitelj ni zgolj delo, je poslanstvo. V imenu Nataše Gliha Komac je priznanje prevzel predstavnik Slovenskega kulturnega središča Planika Kanalska dolina Rudi Barthalot, saj se prejemnica zardi zdravstvenega posega dogodka ni mogla udeležiti.
Nadvse prijeten kulturni program sta zaokrožila Peter Cuder in Mitja Cuder. Kulturno življenje v Bovcu, ki je z vnovičnim odprtjem Kulturnega doma doživelo pravi razcvet, je v zadnjem času še posebej zaznamovala prireditev Lokalna frazeologija – Sočna Bovščina, ki je nastala v sodelovanju z dr. Barbaro Ivančič Kutin in s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Skozi pripovedi, skeče in glasbene točke predstava združuje zgodovinsko avtentičnost, humor in čustveno globino, s čimer so ustvarjalci želeli počastiti bogato besedno izročilo Bovške doline. Predstava je navdušila gledalce, ki so kar dvakrat do zadnjega kotička napolnili dvorano Ite Rine. Peter Cuder, ki je najbolj zaslužen za nastanek predstave in je tudi avtor tekstov in režiser predstave, ter Mitja Cuder sta uprizorila enega od skečev in dodobra nasmejala občinstvo.
Čisto za konec pa se je župan Občine Bovec Valter Mlekuž s skromno pozornostjo zahvalil Zavarovalnici Triglav, ki srečanja že vrsto let sponzorsko podpira. Zahvala za podporo gre tudi JSKD-Območni enoti Tolmin.
Srečanje se je nadaljevalo v avli in mali dvorani, kjer so obiskovalci oziroma udeleženci srečanja ob prigrizku in dobri kapljici lahko medsebojno pokramljali in tkali načrte za prihodnost. Največkrat pa je bilo slišati velike pohvale za izvrstno izvedbo srečanja.
Za popolno tehnično podporo in postavitve v KD Bovec gre zahvala vodji KD Bovec Robertu Kokošinu in sodelavki Silvi Magajna.
