V Buenos Airesu leta 1976 rojeni Guillermo Daniel Escalante Rodriguez, potomec tamkajšnjih staroselcev, je umetnik samouk: glasbenik, pesnik, oblikovalec keramike, scenarist,  slikar, plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Po končani šoli za uporabno umetnost je pred več kot  dvajsetimi leti odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti širom sveta. Sam pravi: »Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri svojih devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv« Res pa je, da je v argentinski Patagoniji in v gozdovih Čila našel sledi svojih prednikov in obilno tišino.

Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost. Vsake tri mesece se je v tistih trinajstih letih potovanj odpravil v drug kraj, kar je v njegovo življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali njegova rutina; včasih se je preselil le z enega na drugi konec mesta. Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami. Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje ga je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno. Ko je prispel v Ljubljano, je spoznal, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil. Takole se spominja tistega časa: »Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar«.

Pri nas je izdelal je številne slike v tehniki batika, tuša, akvarela, kot tudi več skulptur iz gline, mask in muralov.  Glasba mu veliko pomeni: poje, igra kitaro, irsko flavto in po potrebi tudi druge inštrumente. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. Prihaja iz dežele tanga. Opazil je, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show  dancea. Temu trendu  nasprotuje, ne zanima ga spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ni pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel je, da ljudje plešejo, a skladbe malokdo razume.

Odkar je prišel v Slovenijo Guillerma  posebno zanimajo praznovanje pusta in pastirski običaji. Sodeluje s Slovenskim etnografskim muzejem. Proučeval je pustne maske iz Drežnice in Cerknega. Najdemo pa ga tudi na ovčji ekološki kmetiji pod Rombonom, kjer poprime za vsako delo, kar mu pomaga pri njegovih antropoloških raziskavah. Prav v Kulturnem domu Bovcu se bo, 30. marca 2018 ob 19. uri, predstavil s svojimi najnovejšimi slikami in s svojo glasbo.

Viri: splet, osebni pogovor, priporočilo Slovenskega etnografskegaga muzeja.