SREČANJE SLOVENCEV VIDEMSKE POKRAJINE IN POSOČJA

TOLMIN, 21.01.2012 Srečanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja je bilo lansko leto v Bovcu, letos pa v Tolminu. Organizacija srečanja je torej letos pripadla Občini Tolmin, srečanje pa vsako leto pripravljajo Občine Bovec, Kobarid in Tolmin. Po odlični organizaciji prvega srečanja županov obmejnih občin FJK in Primorske, ki je lani z odlično udeležbo potekalo v Bovcu, so se župani letos drugič srečali na okrogli mizi v Tolminu.

Letošnje 42. Srečanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja se je pričelo v veliki sejni sobi Občine Tolmin, kjer so se o aktualni čezmejni problematiki pogovarjali župani obmejnih občin na italijanski in slovenski strani. Občino Bovec so tokrat zastopali podžupan, Davor Gašperčič, tajnik, Miran Šuštaršič in odgovoren za odnose z javnostmi pri Občini Bovec, Milan Štulc.

Okrogla miza županov na temo kohezijske politike in o načrtovani gradnji čezmejnega daljnovoda Okroglo–Videm je pripeljala tudi do nekaterih sklepov:

1.   Udeleženci srečanja pozivamo podjetji ELES in TERNA, da nam takoj sporočita, kje bo potekala predvidena trasa daljnovoda Okroglo-Videm ter kje je predvidena točka prehoda med Slovenijo in Italijo. Rok za odgovor je največ 1 mesec.
2.   Pozivamo Vlado Republike Slovenije ter Vlado Furlanije Julijske krajine, da se v izvajanju aktualnega programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007-2013 zavzameta za izvedbo zadnjega razpisa za male projekte, ki je v Operativnem programu že predviden
3.   Pozivamo Vlado Republike Slovenije ter Vlado Furlanije Julijske krajine, da pri snovanju čezmejnega sodelovanja v naslednji finančni perspektivi 2014-2020:
-   Vključijo predvsem čezmejne občine že v najzgodnejši fazi planiranja pri pripravi smernic, ciljev in prednostnih nalog programa;
-   Zmanjšata upravičena območja čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija na deželo Furlanijo Julijsko krajino v Italijo in Severno Primorsko,   Južno Primorsko, Gorenjsko i Notranjsko-kraško regijo v Sloveniji.

Na predlog bivšega župana Občine Bovec in poslanca v DZ RS, Danijela Krivca, so med sklepe in pobude zapisali še:

-   Ustanovi se operativno telo na slovenski in italijanski strani, ki se bo srečevalo mesečno in se pogovarjalo o tekočih čezmejnih zadevah
-   Da se sodelovanje razširi še na Deželo Koroško v Avstriji, saj trenutno izvajanje večine čezmejnih projektov na tej ravni ni možno.
-   Ustanovi naj se sklad in mehanizem za mikro in male projekte Slovenija - Furlanija Julijska krajina.

Dodatne predloge so podprli vsi prisotni župani, končno besedilo sklepov pa je zapisano v dokumentu v priponki.

Ob zaključku okrogle mize je župan občine Tolmin, Uroš Brežan, pogovore zaokrožil s trditvijo:

"To, da smo danes tukaj kaže, da volja po sodelovanju obstaja. In tam, kjer je volja, je tudi pot!"

Drugi del srečanja se je odvil v Kinogledališču Tolmin, kjer sta uvodoma vse pozdravila župan občine Tolmin, Uroš Brežan, in gospod Miha Koren, predstavnik Slovencev Videmske pokrajine, slavnostna govornica pa je bila gospa Ljudmila Novak, podpredsednica Državnega zbora.

Uvodni nagovor Mihe Korena, sicer tudi podžupana Občine Dreka, je opozoril na kar nekaj težav in priložnosti. Takole je povedal:

»V čast mi je, da vas v imenu Slovencev videnske pokrajine pozdravim na 42. Novoletnem srečanju, ki prvič poteka v Tominu, pozdravim v imenu Slovenskih organizacij v videmski pokrajini.Od vsega začetka to srečanje predstavlja priložnost za oceno preteklega leta ter za snovanje in promocijo novih in sodobnejših pobud za prihodnost, da bi izboljšali družbene, kulturne in gospodarske razmere v naših dolinah. Zato pozdravljamo dejstvo, da so se v priložnosti tega kulturnega srečanja že drugič sestali župani in drugi vabljeni gostje s slovenske in z italijanske strani, da bi se pogovorili o perečih vprašanjih.Novoletna srečanja so se rodila v časih, ko nas je ločevala težka meja. Bila so “Marčna leta Benečije”, ko nam je sovražna politika trgala materni jezik, rezala kulturne korenine in preprečevala stik z rojaki, češ da nismo Slovenci, temveč nekakšno brezimensko slovansko pleme, ki nima pravice do pisane besede in šolanja v materinščini. Vseskozi pa smo se upirali silovitemu asimilacijskemu procesu in se borili za svoje pravice.

Danes se lahko pri nas ponašamo s slovenskim življem, ki razpolaga z aktivnimi društvi in krožki, s časopisi, z radijskimi oddajami in s televizijsko postajo RAI, Slovensko-italijansko dvojezično šolo, Glasbeno matico, političnim predstavništvom pri senatu Republike Italije in Deželi Furlaniji Julijski krajini ter s hvalevredno podporo Slovenskega veleposlaništva v Rimu, Slovenskega konzulata v Trstu, Ministrstva RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Parlamentarne komisije za Slovence v tujini.Tovrstno dediščino moramo zaščititi in izboljšati v korist naših mladih in prihodnjih rodov in v to moramo usmeriti vsa naša prizadevanja.Danes razpolagamo z ustreznimi zakonodajnimi sredstvi, kot sta zaščitni zakon št. 38/2001 in deželni zakon št. 26/2007, ki sta končno omogočila priznavanje pravic Slovencev v naši deželi. Oba zakona ponujata res velike priložnosti, ne da bi zahtevala posebne obveznosti. Nam pa pripada naloga, da jih najbolje izkoristimo in dopolnimo. Zavedati se moramo, da z izvajanjem in uveljavljanjem zakonov za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji so državne in deželne ustanove na naši strani. Nenazadnje pa sama posebna avtonomija dežele Furlanije Julijske krajine izhaja prav iz prisotnosti slovenske manjšine na njenem ozemlju. Še naprej pa smo iz zgodovinskih razlogov Slovenci v videnski pokrajini najšibkejši člen slovenske manjšine v Italiji. Prav zato njene ustanove in organizacije, v duhu pluralizma, potrebujejo nadaljno podporo svojemu razvoju in ne škodljivega poenostavljanja. Posočje je za Slovence v videnski pokrajini naravno zaledje na vseh področijh. Še posebno na jezikovnem in kulturnem. Pa tudi na gospodarskem. Zato so odnosi z občinami Bovec, Kobarid in Tolmin, delno tudi s Kanalom, bistvenega pomena.

Že tri destletja za odnose z Benečani, Rezijani in Kanalskimi Slovenci skrbi v prvi vrsti Zdravko Likar, načelnik Upravne enote Tolmin. On je duša Novoletnih srečanj in ostalih stikov s Slovenci v Zamejstvu. On stalno opominja vodilne ljudi v Republiki Sloveniji, da ne prezrejo naše problematike. Toplo se mu zahaljujemo.Hvaležni smo tudi posoškim županom, ki se redno udeležujejo naših srečanj in prireditev ter nas vsestransko podpirajo. Pozivamo jih, naj ne pletejo odnosov s kolegi na italijanski strani mimo manjšine. Ko imajo sestanke z upravitelji z italijanske strani, naj se vedeno posvetujejo s slovenskimi organizacijami, še posebej s krovnima organizacijama Sso in Skgz, ki ju je nedavno dežela Furlanija Julijska krajina priznala za re referenčno točko slovenske manjšine in naj vprašajo, kako se ti partnerji obnašajo do Slovencev.

Prav gotovo se bodo odnosi Benečije, Rezije in Kanalske doline s Posočjem nadaljevali na osnovi sodelovanja, integracije in prijateljstva. Več kot dvoletne prekinitve izvajanja evropskih projektov, ki so jo povzročile negotovosti v zvezi z lokalnimi ustanovami, bo v kratkem konec, to pa bo omogočilo nadaljnje načrtovanje in izvajanje skupnih pobud. Seveda pa smo že zadovoljni z rezultati evropskega projekta Jezik-Lingua, ki je namenjen vrednotenju slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji (pri tem projektu Špeter odigra odločilno vlogo) in s finančno investicijo, ki je omogočila povezavo med smučiščema Bovec in Na Žlebeh. Nadalje naj omenimo tudi pomemben turistični, kulturni in družbeni projekt za ureditev kolesarske steze Kobarid-Tolmin-Gorica-Nova Gorica-Čedad-Špeter ter vse ostale projekte za vrednotenje krajev, ki nas spominjajo na prvo svetovno vojno.

Veliko skrbi pa vzbuja predlog za gradnjo novega, 400 mgw sposobnega elektrovoda Okroglo-Viden, ki naj bi potekal po Posočju, Nadiških dolinah in območju Čedada vse do Vidna. Čeprav se zavedamo, da je povpraševanje po energetiki čedalje večje, menimo, da je potrebno natančno preučiti potek trase, saj bi lahko tovrstna infrastruktura uničila Benečijo in Posočje ter tako zadala usodni udarec vsakršni pobudi za prihodnje razvijanje tega območja.

Menimo tudi, da je potrebno preučiti vse možnosti, ki jih nudi ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje. Pri nas bodo hmalu nastale takozvane Unije goratih občin, ki bodo nadomestile sedanje gorske skupnosti in imele večje pristojnosti. Nove unije bi lahko nekako premostile neravnovesje med našimi premalimi občinami in posoškimi občinami, do katerega bi prišlo v Evropski zvezi. Odločitev Čedada, baje Čente in drugih furlanskih občin, da se ne bodo pridružile novim Unijam goratih občin, pa odpira enkratno priložnost, da se ustanovi ena sama Unija od Barda do Prapotnega s pretežno slovenskim prebivalstvom.

Nedavno so v Kanalski dolini obudili zamisel o vzpostavitvi gospodarske proste cone, ki bi pospešila gospodarsko rast teritorija. Menimo, da je pobuda smiselna. Mora pa objemati celotno obmejno območje. Se pravi ne le Kanalsko dolino pa tudi Rezijo in Benečijo. V Sloveniji potekajo pogovori o oblikovanju nove vlade. Naše upanje je, da bo prišlo do ohranitve Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sami smo v minulih letih ugotovili pomen te ustanove, ki nam je s podporo njenih predstavnikov pomagala premagati ovire minulega leta in prebroditi najrazličnejše zapletene problematike.

Vam in vsem vašim dragim želim obilo zdravja, vedrine in miru v novem letu«.

Slavnostna govornica je bila Ljudmila Novak, podpredsednica Državnega zbora Republike Slovenije. Takole je povedala:

"Spoštovani gospod župan, spoštovani Slovenci in Slovenke Videmske pokrajine in Posočja, dragi gostje!

Vsakič, ko se peljem v Tolmin po mnogih ovinkih, razmišljam o tem, da bi morali narediti predor, ki bi te kraje povezal s središčem države. Hkrati pa daje ta odmaknjenost in ujetost doline Soče med mogočne vršace tej pokrajini poseben čar, obiskovalcu pa možnost za odkrivanje naravnih lepot in zgodovinskih dogodkov. Prav zaradi te oddaljenosti od središča države je še toliko bolj pomembno, da se ljudje iz Posočja povezujete tudi z rojaki onstran meje in tako uresničujete besede pesnika Toneta Kuntnerja, ki pravi, da

»Je vsako srečanje majhno rojstvo,
rojstvo lučke, ki tajno sveti,
rojstvo niti, ki tajno zveže.«

Naj nas tudi danes poveže nit veselja, da se lahko družimo na 42. novoletnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja. Mir, čezmejno sodelovanje in praznovanje se nam zdijo kot samoumevna dejstva. Ko pa pogledamo v zgodovino, se zavemo, da vedno ni bilo tako. Najhujši boji prve svetovne vojne so se odvijali prav na teh pobočjih, ko se je izpolnila prerokba o Soči našega Slavčka Simona Gregorčiča:

»Tod sekla bridka bodo jeklain ti mi boš krvava tekla.«

Boj za ohranitev slovenskega jezika v času italijanske okupacije širša slovenska javnost najbolj pozna iz Bevkove povesti Kaplan Martin Čedermac, ki je svojevrsten spomenik vsem duhovnikom in vsem tistim Slovencem, ki so bili ponosni na svoje slovenske korenine in so se zavedali, kako pomemben je jezik za ohranitev narodne identitete. Še ptički lahko pojejo vsak s svojim glasom, zakaj ne bi smel Slovenec uporabljati svoje milozvočne govorice, se sprašuje Bevkov Čedermac.

Kljub težkim izkušnjam iz prve in druge svetovne vojne ter povojnih časov, ko je bila meja zaprta, je slovenska beseda v različnih narečjih videmske pokrajine živela naprej in se ohranila do današnjega časa. Z odprtjem meja, še bolj pa z vstopom Slovenije v EU, je meja postala črta na zemljevidu, ki jo zlahka prestopamo. Obmejno sodelovanje, skupni projekti, izmenjava izkušenj, kulturno, politično in gospodarsko povezovanje, predvsem pa mirno sožitje, so dobrine, ki se jih moramo veseliti. Očetje Evrope, Schuman, De Gasperi in Adenauer, so na ruševinah druge svetovne vojne začeli graditi novo skupnost. Najprej gospodarsko, potem pa tudi politično, ki danes povezuje 27 držav članic, nekaj kandidatk pa čaka na vstop. Prav to nedeljo se o članstvu na referendumu izrekajo državljani Hrvaške. EU je danes na veliki preizkušnji. Evro, ki je veljal za eno od najbolj stabilnih valut in nam je zelo olajšal poslovanje s tujino, se je zaradi finančne krize znašel na robu prepada. Krizo so povzročili pohlep, neupravičeno bogatenje posameznikov in pretirano zadolževanje. EU se bolj ali manj uspešno spopada z reševanjem tega velikega problema.
Tako smo se po letih hitrega napredka, blagostanja in povezovanja v Evropi znova znašli na preizkušnji in pred vprašanjem, kako naprej. Evropski voditelji zasedajo in iščejo rešitve, ki niso odvisne samo od njih, pač pa tudi od posameznih držav članic in od dogajanja v globaliziranem svetu.
Ta kriza nas znova opozarja, da na svetu ni nič stalnega in večnega. Vsak dan je nov izziv in priložnost za graditev mostov, ki se pa lahko tudi hitro porušijo.S krizo se vsaka po svoje spopadata tako Italija kot tudi Slovenija. Medtem ko italijanska tehnična vlada izvaja resne ukrepe za zmanjševanje dolga, v Sloveniji po volitvah iščemo mandatarja, ki bi sestavil vlado. Po neuspelem poskusu izvolitve mandatarja v prvem krogu, se sedaj zdi, da bomo vendarle dobili vlado, ki se bo morala takoj spopasti z reševanjem finančne in gospodarske krize. Naloga je zelo zahtevna in kompleksna.

Slovenski državni zbor bo v kratkem obravnaval vrsto nujnih finančnih ukrepov. Med drugim so se predsedniki vseh strank sporazumeli, da bomo v ustavo zapisali zlato pravilo, ki omejuje višino zadolževanja države. V preteklih letih smo trošili veliko več, kot smo pridelali, zato se je naša zadolženost močno povečala. Zaradi poslabšanja bonitetnih ocen Slovenije, pa je zadolževanje tudi vedno dražje. Ker je današnji dan namenjen praznovanju in povezovanju, naj bo dovolj besed o krizi in vsakdanjih problemih naših držav. Kriza je tudi priložnost za očiščenje in novo ovrednotenje vsega, kar nas obdaja. Samo od sebe se ponuja vprašanje, katere so tiste vrednote, ki so za življenje najbolj potrebne in pomembne. Kaj osrečuje človeka in nam daje pogum za prihodnost? Prepričana sem, da nam ta pogum in veselje daje tudi današnje srečanje. Imamo priložnost, da se spoznamo ali poglobimo naše prijateljstvo in sodelovanje. Zbor naše vasi nam je pričaral domačnost slovenske pesmi. Ko se ozremo po naši pokrajini na obeh straneh meje, lahko ugotovimo, koliko lepote je raztresene po teh gorah in dolinah, rekah in tolmunih. Ko se povzpnemo na Matajur ali na kateri drugi bližnji vrh, nam pogled seže na ravnice videmske pokrajine in na razgibano domače hribovje. Toliko lepote na tako malem koščku zemlje.

Naj zaključim z vašim rojakom in našim velikim pesnikom Simonom Gregorčičem, ki pravi:
»Za vse je svet dovolj bogat,
in srečni vsi bi bili,
ko kruh delil bi z bratom brat
s prav srčnimi čutili!

Organizatorjem iskreno čestitam za izpeljavo 42. novoletnega srečanja. Vsem zbranim pa želim, da bi se rojaki z obeh strani meje še naprej radi srečevali, povezovali in skupaj gradili mirno prihodnost. Še posebej to želim vsem prisotnim županom z obeh strani meje, saj imate največ možnosti, da prijateljstvo uresničujete tudi s konkretnimi projekti."

Tudi letos so podelili Gujonova priznanja, podelil jih je gospod Likar Zdravko, načelnik UE Tolmin, prejela pa sta ju časopis Dom in Novi Matajur za »dolgoletno osveščanje Slovencev v Videmski pokrajini in tkanje vezi s Posočjem«.

Obrazložitev priznanja:

Slovenci v Videmski pokrajini živijo na zelo prostranem območju. Vasi in zaselki, kjer prebivajo Slovenci, so raztresene po hribovju in dolinah Nadiže, Karnahte, Tera, Rezije in Kanalske doline. Mnogi so odseljeni v Furlansko ravan, druge kraje Italije ter na vse kontinente sveta.

Za povezanost in osveščanje Slovencev iz Benečije, Rezije in Kanalske doline že dolga desetletja odločilno vlogo opravljata časopisa Novi Matajur in Dom. Pomembno vlogo pri obveščanju igrata tudi med Slovenci na Goriškem in Tržaškem ter v Posočju, pa tudi po drugih krajih Slovenije.

Časopisa sta glasnika potreb in zahtev slovenske narodne skupnosti. Vseskozi pozorno spremljata dogodke, predvsem pa nepretrgoma in glasno opozarjata italijanske oblasti na težke socialne, politične in ekonomske razmere, v katerih so živeli in še živijo Slovenci na Videmskem.
Časopisa v vseh letih izhajanja opravljata več pomembnih funkcij: informativno, povezovalno in kulturno-izobraževalno.
Na straneh časopisov so beneški ljudje spoznavali svojo kulturno in jezikovno posebnost ter poglabljali znanje slovenskega jezika. Na straneh časopisov se vse bolj uveljavljajo rezijansko, tersko in nadiško slovensko narečje.

Časopisa sta pomembna tudi zaradi gojitve dialoga z italijanskimi in furlanskimi sosedi. Zato sta časopisa dvojezična. Prijaznejše ozračje do Slovencev v Videmski pokrajini je prav gotovo tudi velika zasluga Novega Matajurja in Doma.

Še nekaj podatkov o obeh časopisih.

Časopis Novi Matajur

3. oktobra 1950 je v Vidmu izšla prva številka petnajstdnevnika Matajur. Korenine časopisa segajo v narodnoosvobodilno vojno, ko je bil glasilo Briško-beneškega odreda. V začetku petdesetih let so bili zavedni Slovenci na Videmskem zelo skromno organizirani, saj so imeli samo svojo politično organizacijo Demokratično fronto Slovencev. Bili so žrtve izjemnih pritiskov in napadov, zastrahovani in ponižani. Nacionalisti in neofašisti so leta 1950 razdejali sedež Demokratične fronte Slovencev v Špetru in požgali vse slovenske knjige. V Čedadu si ni nihče upal dati Slovencem v najem prostorov za uredništvo Matajurja. Zato so se ustanovitelji Matajurja zatekli v Videm, kjer je bila protislovenska gonja šibkejša in kjer so časopis urejali in tiskali vse do leta 1974.

Takratni pionirji kulturno-političnega dela med Slovenci res zaslužijo priznanje ne le zaradi svoje prepričanosti, zagnanosti in poguma. Že od samega začetka so namreč razumeli pomen in moč tiskane slovenske besede. Ni slučajno, da je bila prva in stalna dejavnost Slovencev v Videmski pokrajini izdajanje časopisa Matajur. Šele pet let kasneje, 2. oktobra 1955, je bilo v Čedadu ustanovljeno Kulturno društvo Ivan Trinko.

24 let je Matajur urejal Vojmir Tedoldi, zaveden Slovenec iz Karnajske doline.

Leta 1974 se je časopis preimenoval v Novi Matajur. Svoje uredništvo je preselil v Čedad. Za odgovornega urednika je bil imenovan nepozabni politik, novinar in pisatelj Izidor Predan-Dorič. Prav on je bil tisti, ki je največ naredil za to, da se je časopis usidral v srca beneških ljudi; obenem pa je začel tkati vse močnejše vezi z izseljenci po svetu.

Do tretjega pomembnega premika je v zgodovini časopisa prišlo leta 1985, ko je z osvojitvijo novih tehnologij časopis začel izhajati tedensko. Od takrat do danes je njegova odgovorna urednica Jole Namor.

Časopis Dom

Julija 1966 so se beneški Čedermaci mons. Valentin Birtič, g. Mario Lavrenčič in g. Emil Cencič sestali v župnišču v Dreki in se odločili, da bodo izdajali medžupnijski list. Izbrali so ime Dom, “ker ta beseda pomeni hiša, družina, domači jezik, tradicija, cerkev, domačo zemljo in vse, kar je človeku najbolj pri srcu”. Takoj se je pobudi pridružil še matajurski župnik mons. Paskval Gujon. Odgovorni urednik je bil furlanski duhovnik Ottorino Burelli.

Za Božič 1966 je izšla prva številka Doma. List je v naslednjih letih izhajal vsak mesec, nato vsaka dva meseca in vsake tri mesece ali še bolj redko, kakor so dopuščale finančne razmere.

Jeseni leta 1977 je Dom postal redni mesečnik. Krog sodelavcev se je razširil, ker so se skupini duhovnikov pridružili številni laiki. Časopis se je vsebinsko obogatil in presegel meje špetrskega dekanata.

Leta 1980 je Dom dobil prvega stalnega urednika. Pričel je sodelovati tudi kobariški dekan mons. Franc Rupnik. Zato se je časopis razširil tudi v Posočju. V Posočju so ljudje dobivali Dom v cerkvah. Žal je po odhodu Franca Rupnika ta običaj prenehal.

Leta 1982 je nastala zadruga Dom, ki je leto kasneje prevzela lastništvo nad časopisom.

Leta 1983 je Dom začel izhajati kot petnajstdnevnik. Odgovorni urednik je postal mons. Marino Qualizza.

Leta 2003 je lastništvo časopisa prevzela zadruga Most. Od takrat časopis izhaja v 16 ali 20 barvnih straneh. Razširjen je na celotnem teritoriju, kjer v Videnski pokrajini živijo Slovenci, od Višarij do Stare gore, kakor kaže glava časopisa, saj ima stalne strani tudi o terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini, odkoder poročajo krajevni dopisniki. Prav tako Dom redno vsebuje stran o Posočju.